Pasji herpesvirus je nalezljiva bolezen, ki jo povzroča predvsem Canid alfaherpesvirus 1 , običajno imenovan CHV-1 . Virus lahko prizadene pse vseh starosti, vendar je še posebej nevaren za mladičke v prvih tednih življenja in za vzrejo.
Pri odraslih je okužba pogosto asimptomatska ali povzroča blage težave z dihali, očmi ali genitalijami. Pri novorojenih mladičkih pa lahko povzroči resno, hitro napredujočo sistemsko bolezen, ki jo pogosto navajajo kot možen vzrok za sindrom bledečega mladička.
Temeljna značilnost herpesvirusov je njihova sposobnost, da v telesu ostanejo latentni vse življenje . Pes, ki je očitno ozdravel, lahko torej virus zadrži in ga v določenih stresnih pogojih ponovno izloči.
Kaj je pasji herpesvirus CHV-1?
CHV-1 je virus, ki je posebej prilagojen kanidom. Po okužbi se sprva razmnožuje v dihalni ali genitalni sluznici in lahko nato povzroči latentno okužbo v živčnih ganglijih.
Reaktivacijo lahko spodbudimo z:
- nosečnost in porod;
- prenosi in okoljske spremembe;
- prenatrpanost;
- uvajanje v novo skupino psov;
- sočasne bolezni;
- imunosupresivne terapije;
- intenziven ali dolgotrajen stres.
Med reaktivacijo lahko pes virus ponovno izloči z izločki, tudi brez očitnih simptomov.
Zakaj je CHV-1 še posebej nevaren za mladičke
V prvih treh tednih življenja mladički še ne morejo učinkovito uravnavati telesne temperature. CHV-1 se lažje razmnožuje pri relativno nizkih temperaturah, značilnih za telo novorojenčka, in se zato lahko hitro razširi na številne organe.
Okužba lahko prizadene:
- jetra;
- ledvice;
- pljuča;
- vranica;
- črevesje;
- centralni živčni sistem;
- krvne žile.
Pri zelo mladih mladičkih lahko bolezen hitro napreduje in povzroči smrt v nekaj urah po pojavu prvih simptomov. Ko je okuženo celotno leglo, lahko zboli več mladičkov zaporedoma.
Kako se prenaša pasji herpesvirus
Do prenosa pride predvsem z neposrednim stikom z izločki okuženega psa. Virus je lahko prisoten v izločkih:
- nosni;
- ustno;
- okularji;
- vaginalni;
- prepucialne.
Do okužbe lahko pride med parjenjem, vendar CHV-1 ne smemo obravnavati izključno kot spolno prenosljivo bolezen. Prenos je možen tudi s tesnim stikom, lizanjem, dihalnimi izločki in sobivanjem v vzrejnih objektih, pesjakih ali velikih skupinah.
Mladički se lahko okužijo:
- med nosečnostjo, zaradi intrauterine okužbe;
- pri prehodu skozi porodni kanal;
- po rojstvu, preko matere;
- prek stika z drugimi okuženimi psi;
- skozi materiale in roke, onesnažene z izločki.
Virus je v okolju relativno krhek in ga inaktivirajo številni običajni detergenti in razkužila. Zato ostaja najpomembnejša pot neposredni prenos med psi.
Simptomi herpesvirusa pri novorojenih mladičkih
Pri mladičkih, mlajših od treh tednov, se okužba lahko začne nenadoma in se kaže z nespecifičnimi simptomi.
Glavni znaki vključujejo:
- šibkost in zmanjšana vitalnost;
- težave pri doseganju prsi;
- nezmožnost sesanja;
- brez povečanja telesne teže;
- neprekinjen jok ali nenavadne vokalizacije;
- hipotermija;
- hitro ali oteženo dihanje;
- izcedek iz nosu;
- bolečine v trebuhu in napihnjenost;
- mehko blato ali driska;
- bruhanje;
- majhne krvavitve na koži ali sluznicah;
- nevrološke motnje;
- izguba koordinacije;
- konvulzije.
Za razliko od mnogih okužb prizadeti mladički morda ne bodo dobili vročine. Hipotermija, šibkost in slaba prehrana vedno predstavljajo veterinarsko nujno stanje.
Posledice za preživetje mladičkov
Mladički, ki preživijo sistemsko okužbo, lahko ohranijo trajne poškodbe, ki jih povzroči širjenje virusa na notranje organe in živčni sistem.
Možne posledice vključujejo:
- nevrološke motnje;
- težave z ravnotežjem in koordinacijo;
- okvara vida ali slepota;
- poškodba ledvic;
- razvojne zamude;
- vztrajanje latentne okužbe.
Prognozo je zato treba oceniti tudi po preteku akutne faze.
Simptomi pri starejših mladičkih in odraslih psih
Pri večjih in odraslih psih imunski sistem in sposobnost vzdrževanja stabilne telesne temperature na splošno omejujeta sistemsko širjenje virusa.
Mnogi posamezniki ne občutijo nobenih simptomov. Kadar so prisotni, lahko simptomi vključujejo:
- rinitis in izcedek iz nosu;
- kihanje;
- kašelj;
- konjunktivitis;
- solzenje;
- vnetje roženice;
- mehurji ali majhne lezije na genitalijah;
- vaginitis pri ženskah;
- vnetje kožice pri moških.
CHV-1 je lahko vpleten v nalezljive bolezni dihal, ki prizadenejo pse, nastanjene v skupinah, čeprav lahko pasji kašelj povzroči več različnih povzročiteljev.
Herpesvirusi in razmnoževanje
Okužba s CHV-1 je še posebej pomembna pri vzreji, ker je lahko povezana z reproduktivnimi težavami. Resnost je odvisna od tega, kdaj samica pride v stik z virusom, in od prisotnosti materinih protiteles.
Možne posledice vključujejo:
- embrionalna smrt;
- resorpcija ploda;
- splav;
- mumifikacija ploda;
- rojstvo mrtvorojenih mladičkov;
- rojstvo šibkih mladičkov;
- neonatalna umrljivost v prvih dneh življenja.
Psička, ki je bila v preteklosti okužena, lahko prenese nekaj zaščite na svoje mladičke s protitelesi, ki so prisotna v kolostrumu. Količina protiteles pa je lahko nezadostna in ne zagotavlja popolne zaščite.
Latentna okužba in reaktivacija
Po začetni okužbi lahko CHV-1 ostane neaktiven v živčnih ganglijih. Ta faza se imenuje virusna latenca in lahko traja vse življenje psa.
Pozitiven test protiteles kaže, da je bil pes izpostavljen virusu, vendar to ne pomeni nujno, da ga trenutno prenaša. Prav tako je lahko pes brez simptomov latentni nosilec.
Reaktivacija pri odraslih običajno ne povzroča resne bolezni, lahko pa povzroči ponovno širjenje virusa in predstavlja tveganje za breje samice in novorojene mladičke.
Diagnoza pasjega herpesvirusa
Simptomi neonatalne okužbe so lahko podobni tistim, ki jih povzročajo bakterijske okužbe, malformacije, hipoglikemija, hipotermija, pomanjkanje mleka ali druge virusne bolezni. Diagnoza zato ne more temeljiti zgolj na kliničnem opazovanju.
Preiskave lahko vključujejo:
- PCR iskanje genskega materiala virusa;
- analiza brisov nosu, oči, vagine ali prepucija;
- preiskave krvi in tkiva;
- histološki pregled prizadetih organov;
- izolacija virusa v specializiranih laboratorijih;
- serološki testi za odkrivanje protiteles;
- nekropsijski pregled umrlih mladičkov.
Pri mladičih, ki nenadoma poginejo, sta lahko obdukcija in pravočasno odvzem vzorcev tkiva ključnega pomena za ugotavljanje vzroka in zaščito drugih članov legla.
PCR test je treba interpretirati v povezavi s simptomi in anamnezo živali. Negativni rezultat ne izključuje vedno latentne okužbe, saj virus v času testiranja morda še ni prisoten v vzorcu.
Zdravljenje herpesvirusa pri mladičkih
Sistemska okužba pri novorojenih mladičkih je veterinarska nujna situacija . Ni domače terapije, ki bi lahko dokončno odpravila virus, zato je treba zdravljenje začeti čim prej.
Zdravljenje lahko vključuje:
- postopno in nadzorovano segrevanje;
- dajanje tekočine;
- korekcija hipoglikemije;
- prehranska podpora;
- terapija s kisikom, kadar je to potrebno;
- nadzor sekundarnih bakterijskih okužb;
- intenzivna nega in stalno spremljanje.
Nekatera protivirusna zdravila so bila preučena ali uporabljena v izbranih primerih, vendar njihova učinkovitost pri novorojenih mladičkih ni vedno predvidljiva, zato mora vaš veterinar skrbno oceniti tveganje za neželene učinke.
Prognoza ostaja zadržana, zlasti kadar so se že pojavili nevrološki simptomi, težave z dihanjem ali huda šibkost.
Upravljanje temperature stelje
Ustrezna sobna temperatura pomaga novorojenčkom ohranjati telesno toploto in lahko prepreči razmnoževanje virusa. Vendar mora biti segrevanje postopno in nadzorovano, da se preprečijo opekline, dehidracija in pregrevanje.
Porodna škatla mora imeti:
- varen ogrevalni sistem;
- toplejše območje in območje, kamor lahko mladički pobegnejo;
- termometer za spremljanje okolja;
- čiste, suhe in enostavno razkuževalne površine;
- zaščita pred prepihom.
Potrebna temperatura se razlikuje glede na starost mladičkov in se o njej pogovorite z veterinarjem. Okoljska toplota je podporni ukrep in ne nadomešča terapije.
Izolacija breje samice
Da bi zmanjšali tveganje začetne izpostavljenosti v najobčutljivejših fazah, je priporočljivo, da psico v zadnjih tednih brejosti in v prvih tednih po porodu zaščitite pred stikom z neznanimi psi.
Še posebej je priporočljivo:
- izogibajte se psarnam, pasjim razstavam in velikim zbiranjem psov;
- omejiti vstop tujih živali v območje poroda;
- uporabljati opremo, namenjeno odmetavanju smeti;
- Preden se dotaknete novorojenčkov, si temeljito umijte roke;
- zamenjati ali razkužiti kontaminirano obutev in oblačila;
- takoj ločite osebe z respiratornimi ali genitalnim simptomi;
- redno čistite in razkužujte okolje.
Posebej previdno obdobje vključuje zadnje tri tedne nosečnosti in prve tri tedne po porodu.
Cepljenje proti herpesvirusu pri psih
Cepivo za vzrejne samice je na voljo v Italiji in drugih evropskih državah . To ni standardno cepljenje za vse pse: uporablja se med brejostjo za povečanje materinih protiteles in zaščito mladičkov s kolostrumom.
Protokol zahteva, da se cepljenja izvajajo ob določenih časih glede na parjenje in predvideni datum rojstva, pri naslednjih brejostih pa jih je treba ponoviti v skladu z navodili za uporabo zdravila.
Cepljenje:
- mora predpisati in dajati veterinar;
- ne nadomešča higiene in izolacije nosečnice;
- ne odpravi že prisotne latentne okužbe;
- ne zagotavlja, da se samica ne more okužiti z virusom ali ga prenašati;
- Predvsem služi zmanjšanju umrljivosti in kliničnih motenj pri mladičkih.
Pomen kolostruma
Mladički morajo hitro zaužiti zadostno količino kolostruma , materinega prvega mleka. S kolostrumom prejmejo materina protitelesa, ki jih lahko zaščitijo v prvih tednih življenja.
Pomembno je preveriti, ali vsak mladiček:
- sama doseže dojko;
- redno pijte sokove;
- vzdrževati ustrezno telesno temperaturo;
- progresivno povečanje telesne teže;
- naj ga močnejši bratje ne izključijo.
Mladička, ki je premražen, šibek ali se ne more hraniti, je treba takoj pregledati. Prisilno hranjenje podhlajenega novorojenčka je lahko nevarno in se ne sme improvizirati.
Nadzor nad herpesvirusi na živinorejskih farmah
Prisotnost CHV-1 v čredi ne zahteva nujno izločitve pozitivnih psov. Zaradi širjenja virusa po celotni pasji populaciji in možnosti latence je strategija obvladovanja tveganj učinkovitejša.
Glavni ukrepi vključujejo:
- registracija splavov in izgub novorojenčkov;
- diagnostični pregled poginulih mladičkov;
- karantena novih oseb;
- ločitev brejih samic od preostale skupine;
- zmanjšanje stresa in prenatrpanosti;
- razdelitev psov v stabilne skupine;
- čiščenje in razkuževanje porodnih sob;
- dnevno spremljanje teže novorojenčkov;
- ocena cepljenja plemenskih samic;
- veterinarski nasvet pred parjenjem.
Herpesvirus in lovski psi
Odrasli lovski psi običajno razvijejo blage ali asimptomatske primere. Vendar pa se tveganje poveča v velikih skupinah, v pesjakih, med potovanjem, pasjimi preizkušnjami, skupinskim treningom in obdobji intenzivne aktivnosti.
Promiskuiteta in stres lahko spodbudita tako okužbo kot ponovno aktivacijo latentne okužbe. Zato je treba s samico, namenjeno za vzrejo, ravnati še posebej previdno pred parjenjem, med brejostjo in po porodu.
Za lovske pse je priporočljivo:
- ne delite skled in opreme z neznanci;
- izolirati pse s kašljem, izcedkom iz nosu ali genitalnim poškodbami;
- izogibajte se premestitvam in združevanju samic tik pred porodom;
- vzdržujte čistočo škatel in prevoznih sredstev;
- zmanjšati stres med reproduktivnimi fazami;
- Z veterinarjem se dogovorite o zdravstvenem načrtu za kobile.
Ali je pasji herpesvirus nalezljiv za ljudi?
CHV-1 je prilagojen na kanide in se ne šteje za zoonozo . Zato ni pričakovati posledic za ljudi zaradi normalnega sobivanja z okuženim psom.
Higienski ukrepi ostajajo bistveni za preprečevanje prenosa virusa na druge pse in zaščito mladičkov pred nadaljnjimi povzročitelji okužb.
Kdaj nujno stopiti v stik z veterinarjem
Takoj se obrnite na svojega veterinarja, če novorojeni mladiček:
- ne sesa;
- ne pridobiva teže;
- nenehno joka;
- je hladen ali se ne odziva;
- dihanje s težavami;
- ima drisko, izcedek ali nevrološke motnje;
- nenadoma oslabi.
Nenadna smrt enega ali več mladičkov zahteva takojšnjo preiskavo. Ugotavljanje vzroka lahko omogoči ukrepanje pri drugih novorojenčkih in učinkovitejše preventivne načrte za prihodnje nosečnosti.
V povzetku
Pasji herpesvirus CHV-1 je pri odraslih pogosto komaj opazen, vendar lahko pri mladičkih v prvih tednih življenja povzroči hudo bolezen. Virus lahko povzroči tudi splav, smrt ploda, rojstvo šibkih potomcev ter težave z dihali ali spolovili.
Preprečevanje temelji na zaščiti brejih samic, vzdrževanju dobre higiene v porodni sobi, pravočasnem zaužitju kolostruma, spremljanju temperature novorojenčkov in, kadar je to indicirano, cepljenju kobile. Vsak primer neonatalne šibkosti ali smrtnosti mora nemudoma oceniti veterinar.
