MAREMSKI PES

Il Maremski gonič Je ena od italijanskih pasem, ki je najbolj povezana z lovom na divjega prašiča. Rojena in izbrana v Maremma Toscana, na težavnem ozemlju, sestavljenem iz sredozemskega grmovja, gozdov, robid, collinin pogosto v težkih okoljih, je srednje velik lovski pes, za katerega so značilne velika lovska strast, močan temperament, vztrajnost in izjemna sposobnost prilagajanja.

Njegova identiteta je bila zgrajena predvsem na terenu. Lovci v Maremi so že generacije pri svojih psih dajali prednost tistemu, kar je bilo med lovom resnično potrebno: nosu, sposobnosti zalezovanja, glasu, pogumu, previdnosti pri soočanju z divjim prašičem, vzdržljivosti in sposobnosti sledenja divjadi tudi v najtežje dostopni vegetaciji.

Rezultat je rustikalen in nepogrešljiv pomožni pes, sposoben delati tako sam kot v krdelu. Maremma gonič je specializiran za lov na divjega prašiča, standard pa priznava tudi njegovo sposobnost lova na zajce in druge sesalce.

Maremma Hound: Osebna izkaznica

Glavne lovske sposobnosti maremskega psa

Ocene so okvirne in opisujejo funkcionalne značilnosti, ki so običajno povezane s pasmo. Lastnosti posameznega posameznika so odvisne od rodovnika, selekcije, izkušenj, priprave in šolanja.

Pes, ki ga je zgradila Maremma

Da bi resnično razumeli maremskega psa, moramo začeti z ozemljem, kjer se je rodil.

Zgodovinska Maremma ni bila prijetno okolje za ljudi, pse in divje živali. Sredozemsko grmičevje, robidovje, gozdovi in ​​rodovitna zemljaollinTežko prehodna območja in teren so zahtevali izbiro odpornega, neodvisnega psa, sposobnega delati tam, kjer bi lahko vizualni stik z lovcem postal izjemno omejen.

Že sama morfologija pasme je za to okolje zelo funkcionalna. Maremmano ne išče elegance same po sebi: je rustikalen, atletski, bistven pes, grajen za delo.

Izvor in zgodovina maremskega psa

Maremski gonič izhaja iz populacij lovskih psov, prisotnih v toskanski Maremi in so jih sčasoma izbrali predvsem lokalni lovci.

Prisotnost pasme na njenem izvornem območju je dokumentirana vsaj od tridesetih let prejšnjega stoletja, v obdobju, ko so se začeli tudi prvi poskusi pridobitve uradnega priznanja pasjega porekla.

Na selekcijo je močno vplival praktični lov. Temeljno merilo ni bilo vzgojiti psa po zgolj estetskem modelu, temveč ohraniti posameznike, sposobne učinkovitega spopadanja z divjim prašičem v zahtevnem biotopu Maremma.

Ta izvor še danes pojasnjuje številne značilnosti pasme: rustikalnost, močan temperament, sposobnost hitrega približevanja, dobro uporabljen glas, previdnost pred divjadjo in veliko vztrajnost pri zasledovanju.

Priznanje maremskega hrta

Pot do uradnega priznanja je bila dolga, pomembno vlogo pa so imeli navdušenci nad pasmo in vzreja italijanskih goničev.

Selekcijsko in izboljševalno delo je omogočilo postopno vzpostavitev morfoloških in funkcionalnih značilnosti psa, ne da bi pri tem izkrivljalo njegovo prvotno identiteto.

Danes je maremmanski hrt opredeljen s standardom FCI št. 361 in spada v skupino 6 med srednje velike hrte.

Priznanje maremskega psa FCI

Segugio Maremmano je leta 2018 začasno sprejela Fédération Cynologique Internationale.

To je še posebej pomemben korak za pasmo, ki je nastala iz praktične selekcije lovcev in je dolgo časa ostala tesno povezana predvsem s svojim izvornim ozemljem.

Morfologija maremskega psa

Standard opisuje maremskega hrta kot psa s preprostim in prijetno rustikalnim videzom.

Postava je pravokotna: dolžina telesa presega višino v vihru za približno desetino.

Postava mora biti močna in uravnotežena, a hkrati dovolj okretna, da se pes lahko hitro premika po grmovju in se sooča z dolgimi delovnimi fazami.

Vodja maremskega psa

Glava ima precej široko in dobro izklesano lobanjo.

Zgornji kraniofacialnem delu telesa sta rahlo različni, stop pa ni zelo poudarjen.

Gobec je nekoliko krajši od lobanje in ima lahko raven ali rahlo izbočen zgornji profil.

Nos je širok, z dobro odprtimi nosnicami, kar je značilnost, ki je skladna s pomenom voha pri delu psa.

Oči in izraz

Oči so rahlo ovalne in temne barve.

Izraz mora biti pozoren, inteligenten in ponosen , kar prispeva k posebej značilnemu videzu pasme.

Ušesa

Ušesa so nastavljena nad linijo oči, ravna in blizu lic.

Imajo trikotno obliko z rahlo zaobljenim koncem in ko so raztegnjene, dosežejo dolžino, ki zadostuje za pokrivanje očesa.

Telo maremskega psa

Prtljažnik je močan in dobro uravnotežen.

Viher je izrazit, ledja močna in mišičasta, križ pa razvit in poševen.

Prsni koš je dobro razvit v vseh treh dimenzijah, trebuh pa se zmerno dvigne, ne da bi bil vpet.

Ta konstrukcija mora psu zagotavljati ravnovesje med odpornostjo, okretnostjo in sposobnostjo premagovanja težkih terenov.

Okončine in stopala

Okončine morajo omogočati prosto in funkcionalno gibanje.

Sprednje šape so ovalne, s tesno prilegajočimi se prsti in dobro razvitimi blazinicami, kar je še posebej pomembno za psa, ki je namenjen večurnemu delu na neravnem terenu.

Mišice zadnjih nog morajo zagotavljati potreben potisk med izvajanjem skoka in med nenehnimi spremembami naklona in smeri.

Hod maremskega psa

Hoja naj bo svobodna in živahna.

Galop je najprimernejši način hoje, vendar med lovom maremmano pogosto uporablja tudi hojo in kas.

Sposobnost izmenjevanja različnih hodov je funkcionalna za različne faze lova.

Maremma gonič, kratkodlaki in oštlast

Pomembna značilnost pasme je prisotnost dveh različic dlake.

Maremma kratkodlaki gonič

Dlaka je trda, gosta in enakomerno razporejena po telesu in okončinah.

Prisotna je lahko podlanka, na gobcu in okončinah pa se včasih pojavijo nekoliko daljša dlaka.

Maremma žičnatodlaki gonič

Dlaka je trda na dotik in doseže dolžino približno 3-4 centimetre.

Dlaka je enakomerna na telesu in okončinah ter prispeva k še bolj rustikalnemu videzu psa.

Barve maremskega hrta

Standard dovoljuje različne barve.

Plašč je lahko:

rjavkasta, od svetle do intenzivno temno rjavkaste;

črna in rjava;

tigrasta.

Pričakovana je tudi prisotnost belih madežev.

Višina in teža maremskega psa

Standard dovoljuje toleranco približno 2 cm več ali manj za izjemne primere.

Maremmanski pes na lovu

Prav na terenu se pokaže prava identiteta rase.

Maremma gonič mora biti delaven pes . Vsaka faza njegovega dela mora prispevati k uspehu lova.

Njegovega vedenja torej ni mogoče oceniti zgolj z opazovanjem hitrosti sledenja. Upoštevati je treba celoten proces: iskanje, prepoznavanje prehoda, približevanje, morebitno ustavljanje, sledenje in zasledovanje.

Faze dela na divjem prašiču

V delu maremskega psa lahko ločimo različne funkcionalne trenutke:

iskanje preteklosti;

sopostavitev;

identifikacija nakazila;

delo na čakanju;

Ugotavljam;

sledil.

Kakovost predmeta izhaja iz sposobnosti učinkovitega in neprekinjenega povezovanja teh faz.

Iskanje preteklosti

Prva faza je sestavljena iz prepoznavanja signalov, ki jih je pustila divjad.

Pes mora uporabljati svoj voh, da razloči sledi in vonjave ter loči tiste, ki so resnično uporabni za lov.

Izkušnje in naravna kakovost nosu sta tukaj bistvenega pomena.

Prihod maremskega psa

Jukstapozicija predstavlja eno najpomembnejših značilnosti pasme.

Ko je uporabna pot prepoznana, ji mora pes slediti in se postopoma približevati območju, kjer si je divji prašič opomogel.

Maremmano je tradicionalno cenjen zaradi svoje varne, konkretne in hitre kombinacije.

To ne pomeni, da moramo nadaljevati brez razmišljanja: pomeni, da moramo biti sposobni hitro rešiti težave na poti brez nepotrebnega izgubljanja časa.

Glas maremskega psa

Glas je eden od temeljnih instrumentov psa.

Na območju Maremme mora biti svetlo in prijetno, predvsem pa funkcionalno.

Posebej zanimiva lastnost je sposobnost modulacije glasu v različnih fazah izgona.

Izkušen lovec lahko zato interpretira glasovno vedenje psov in razume razvoj dejanja, tudi če vegetacija popolnoma preprečuje vizualni stik.

Glas kot jezik izgona

Pri lovu z psi lajanje ni zgolj oddajanje zvoka.

To je pravi lovski jezik.

Barva tona, frekvenca, intenzivnost in ritem se lahko spreminjajo glede na trenutek lova in omogočajo vodniku, da interpretira, kaj se dogaja v gozdu.

Pri maremskem hrtu je ta sposobnost razlikovanja glasu ena tradicionalno najbolj cenjenih lastnosti.

Maremmanski pes na postajališču za divje prašiče

Delo na ograji predstavlja enega najbolj občutljivih in tehnično zanimivih trenutkov.

Ko se divji prašič odloči, da ne bo zapustil lope ali se med dejanjem ustavi, mora pes z zadostnim pritiskom vzdrževati stik z njim in s svojim glasom signalizirati njegov položaj.

Tu se mora pokazati temeljna značilnost dobrega prebivalca Maremmana: pogum, ki ga spremlja preudarnost.

Pogum ne pomeni nepremišljenosti

Pri lovu na divjega prašiča se lahko pretirano nepremišljen pes izpostavi nepotrebnemu neposrednemu stiku z divjadjo.

Pes velikega divjega prašiča mora biti sposoben prebrati vedenje živali, vzdrževati pritisk in uporabljati svoj glas, ne da bi pogum spremenil v nepremišljenost.

Maremmanski gonič je cenjen prav zaradi te kombinacije odločnosti, varnosti in preudarnosti.

Našel sem ga

Kadar razmere dopuščajo, mora pes s svojim pritiskom spodbuditi merjasca, da se premakne.

Odkritje predstavlja prehod iz faze lokalizacije v dejansko spremljanje.

Hitrost reakcije in sposobnost ohranjanja stika postaneta ključnega pomena.

Zasledovanje maremskega psa

Ko se divji prašič odpravi na pot, se pokaže še ena odlična lastnost pasme: vztrajnost pri lovu.

Pes mora slediti skozi gozd, grmičevje, robidovje, jarke in spremembe terena.

Hitrost je pomembna, a še pomembnejša je sposobnost, da ostaneš na tekočem z dogajanjem, ko se razmere zaostrijo.

Maremmanski gonič pri lovu na divjega prašiča

Odnos: ★★★★★

Lov na divjega prašiča predstavlja posebnost maremskega psa.

Pasma se je oblikovala prav s to dejavnostjo in ohranja značilnosti, ki so še posebej primerne za zahteve lova na prašiče.

Nagon, pristop, sposobnost dela v goščavi, glas, previdnost pri ustavljanju in vztrajnost pri sledenju tvorijo funkcionalno celoto, ki jo je težko ločiti.

Zakaj je Maremmano še posebej primeren za divjega prašiča?

Ni ene same značilnosti, ki bi pojasnila njegovo učinkovitost.

Zaradi kombinacije različnih elementov je še posebej primeren:

srednje velikosti in odlične okretnosti;

rustikalnost;

odličen vonj;

učinkovita kombinacija;

dobro uporabljen glas;

sposobnost dela v goščavi;

pogum;

previdnost pri soočanju z divjimi živalmi;

vztrajnost pri sledenju.

Maremma gonič v sredozemskem grmovju

Sredozemsko grmičevje je okolje, ki je bolj kot katero koli drugo prispevalo k nastanku pasme.

Tu se mora pes premikati skozi gosto vegetacijo, robidovje in težko prehodne prehode, pogosto brez možnosti vzdrževanja stalnega vizualnega stika z vodnikom.

Pretirano težka postava bi bila škodljiva. Prav tako bi pes, ki mu primanjkuje odločnosti, lahko obupal, ko se sooči z najtežjimi ovirami.

Maremmano mora namesto tega vstopiti v vegetacijo in nadaljevati z delom.

Maremma Hound v robidnem grmovju

Robidov grmi predstavljajo eno najzahtevnejših okolij za lov na divjega prašiča.

Maremmani morajo imeti dovolj odločnosti, da jih prečkajo in nadaljujejo zasledovanje, tudi ko se rastlinje močno zaplete.

Trdota dlake in atletska postava prispevata k njegovi sposobnosti obvladovanja teh okolij.

Maremma Hound v gozdu

V gozdu lahko pasma izkoristi kombinacijo nosu, agilnosti in vzdržljivosti.

Jarki, pobočja, podrast in nenehne spremembe v teksturi terena zahtevajo psa, ki se lahko hitro prilagodi svojemu gibanju in delovnemu tempu.

Glas postane bistvenega pomena tudi, kadar vegetacija preprečuje vizualno sledenje lova.

Maremmanski pes v collina

Relativno lahka struktura v primerjavi z nekaterimi večjimi goničmi omogoča Maremmanu, da se učinkovito spopade tudi s težkim terenom.ollinobmočja, za katera so značilni vzponi, spusti in spremembe naklona.

Vzdržljivost in regeneracija postaneta še posebej pomembna pri daljših tekih.

Maremma Hound pri lovu na zajce

Odnos: ★★★★☆

Čeprav je pasma zelo specializirana za divjega prašiča, uradni standard izrecno poudarja, da se maremmanski gonič odlično odreže tudi v lovu na zajce.

Pri tej uporabi pridejo v poštev vohalna finesa, sposobnost interpretacije pireja in natančnost pri spremljanju.

Njegov slog pa ostaja slog psa, ki ga zaznamujejo konkretnost, iniciativnost in močna strast do lova.

Maremma Hound na drugih sesalcih

Pasma se lahko uporablja tudi za sledenje drugim sesalcem, seveda ob upoštevanju vrst in metod, ki jih dovoljujejo veljavni lovski predpisi.

Njegova zgodovinska specializacija pa ostaja divji prašič, ki predstavlja glavno referenco za razumevanje njegove selekcije, značaja in načina dela.

Idealen teren za maremskega hrta

Ali maremski gonič bolje deluje sam ali v krdelu?

Eden od zanimivih vidikov pasme je sposobnost učinkovitega dela tako posamično kot v krdelih.

Posameznik, ki dela, mora pokazati iniciativnost, samostojnost, sposobnost reševanja proge in zadostno odločnost za soočenje z divjadjo.

Pri menjavi dlake pridejo v poštev tudi ravnotežje, sposobnost sodelovanja in združljivost z delom drugih psov.

Maremma Hound v krdelu

Dober krdelo ni le velika skupina psov.

Subjekti se morajo dopolnjevati in biti sposobni sodelovati v različnih fazah lova.

Individualna kakovost ostaja temeljna: vsak pes mora resnično prispevati k dogajanju in ne le slediti delu drugih.

Posamezni maremski gonič

Individualno delo še posebej jasno izpostavi individualne lastnosti.

Pes mora samostojno najti, se približati, locirati, slediti in loviti.

Ne more se zanašati na pobudo drugih članov krdela in mora zato pokazati svoj nos, lovsko inteligenco in sposobnost reševanja problemov.

Avtonomija maremskega hrta

Maremmano mora imeti dobro avtonomijo pri odločanju.

Med delom v grmovju vodnik ne sme neprekinjeno voditi psa.

Pomočnik se mora zato naučiti samostojno interpretirati sledi, teren in vedenje divjadi.

Vendar avtonomija ne pomeni odsotnosti povezanosti: dober pes mora vedno ostati obvladljiv za svojega vodnika.

Lovska inteligenca

Prava strokovnost krvoslednika se kaže v sposobnosti reševanja težkih situacij.

Divjad lahko očitno prekine sled, spremeni smer, prečka drug teren ali uporabi strategije, zaradi katerih je zasledovanje bolj zapleteno.

Izkušen pes ne ravna mehanično: on interpretira.

Ta sposobnost prilagajanja predstavlja enega najpomembnejših elementov pri ocenjevanju kandidata za zaposlitev.

Značaj maremskega psa

Maremma Hound ima močan temperament.

Lovski izbor zahteva psa, ki je strasten, vztrajen in dovolj samozavesten, da se spopade z zahtevno divjadjo, kot je divji prašič.

To moč značaja pa mora spremljati ravnotežje in sposobnost sodelovanja z vodnikom.

Odnos z gostiteljem

Dober maremski hrt razvije odnos, ki temelji predvsem na zaupanju.

Pes mora biti pri lovu samostojen, hkrati pa mora prepoznati vlogo vodnika in se po potrebi odzvati na klice.

Pretirano prisilno usposabljanje je lahko kontraproduktivno za psa z močno osebnostjo.

Šolanje maremskih psov

Šolanje maremskega psa mora krepiti njegove naravne lastnosti, ne da bi pri tem dušilo pobudo in strast.

Socializacija

Mladiček se mora postopoma spoznavati z ljudmi, psi, okoljem, hrupom in različnimi situacijami.

Odpoklic

Odpoklic predstavlja eno od temeljnih osnov, zlasti glede na avtonomijo, ki je potrebna med spremljanjem.

povezava

Mladi pes se mora naučiti vzdrževati funkcionalen odnos z vodnikom tudi pri delu na daljavo.

Poznavanje terena

Napredne izkušnje v gozdu, grmovju in neravnem terenu pomagajo mlademu psu razviti samozavest in motorične sposobnosti.

Razvoj vonja

Vohalno delo je treba spodbujati z izkušnjami, ki psu omogočajo, da se nauči razlikovati in interpretirati različne vonjave.

Lovske izkušnje

Postopno stikanje z resničnimi situacijami psu omogoča, da si zgradi sposobnost branja divjadi, ki je nobena umetna vaja ne more popolnoma nadomestiti.

Pomen izkušenj z divjim prašičem

Pri psu, ki je pasma divjega prašiča, so izkušnje izjemno pomembne.

Mladi subjekt se mora postopoma naučiti razlagati stališča in reakcije divje živali.

Cilj ni ustvariti psa, ki išče fizični stik, temveč pomočnika, ki je sposoben pravilno obvladovati razdaljo in pritisk.

Preudarnost in pogum morata rasti skupaj.

Atletski trening maremskih psov

Dan lova na divjega prašiča lahko zahteva precejšen fizični napor.

Psa je treba postopoma trenirati z dejavnostmi, ki razvijajo vzdržljivost, mišice, agilnost in sposobnost okrevanja.

Delo na naravnem in raznolikem terenu vam omogoča tudi postopno krepitev stopal in mišično-skeletnega sistema.

Idealna teža

Delovni maremmanski gonič mora ohranjati vitko in atletsko telesno kondicijo.

Prekomerna telesna teža zmanjšuje gibčnost, vzdržljivost in sposobnost odvajanja toplote med dolgotrajnim naporom.

Prehrana mora biti torej sorazmerna z dejansko stopnjo aktivnosti.

Maremma Hound in vročina

Pasma izvira iz območja, za katerega so značilna tudi topla podnebna obdobja.

Vendar to ne pomeni, da je pes imun na tveganja, povezana z visokimi temperaturami.

Med intenzivno aktivnostjo je bistveno upoštevati temperaturo, vlažnost, razpoložljivost vode, trajanje napora in fizično stanje osebe.

Skrb za maremskega psa po lovu

Po vsakem izletu je priporočljivo opraviti temeljit pregled psa.

Posebno pozornost je treba nameniti:

stopala in blazinice;

interdigitalni prostori;

ušesa;

oči;

prsni koš in trebuh;

koža in dlaka.

Robidovje, trnje in rastlinje lahko povzročijo manjše poškodbe, ki jih je najbolje hitro prepoznati.

Zdravje in upravljanje

Rustikalnost ne odpravlja potrebe po ustreznem zdravstvenem varstvu.

Veterinarski pregledi, profilaksa proti parazitom, ustrezna prehrana, vzdrževanje zdrave telesne teže in športni trening so bistveni, zlasti za živali, ki se intenzivno uporabljajo med lovsko sezono.

Pri izbiri mladička je pomembno oceniti ne le morfologijo, temveč predvsem zdravje, uravnoteženost značaja in funkcionalne lastnosti rodovnika.

Kako izbrati maremskega psa za lov

Za tiste, ki dejansko želijo uporabiti psa na divjem prašiču, je poznavanje prednikov temeljnega pomena.

Koristno je oceniti prisotnost v genealogiji oseb, ki so na terenu dokazale:

lovska strast;

vohalna kakovost;

dobro ujemanje;

funkcionalni glas;

previdnost pri ustavljanju;

vztrajnost pri sledenju;

ravnovesje značaja.

Kako prepoznati dobrega maremskega hrta na tleh

Dobrega predmeta ne bi smeli soditi zgolj po hitrosti ali pogumu.

Opazovati morate celotno dogajanje.

Pes mora biti sposoben najti, interpretirati, se približati, signalizirati, slediti in loviti.

Ravnovesje med odločnostjo in previdnostjo je še posebej pomembno: pes mora pritiskati na merjasca, ne da bi se po nepotrebnem izpostavljal.

Maremma gonič in italijanski gonič: Kakšna je razlika?

Maremmanski gonič in italijanski gonič pripadata veliki nacionalni tradiciji goničev, vendar imata različno selekcijsko zgodovino.

Italijanski gonič je zelo starodavna pasma in je zgodovinsko močno povezana z lovom na zajce.

Maremmano pa se je rodil iz novejše teritorialne selekcije in je bil močno funkcionalen za lov na divjega prašiča v toskanskem grmovju.

Na območju Maremme so še posebej pomembne lastnosti, kot so hiter pristop, previdnost pri ustavljanju, sposobnost dela v goščavi in ​​vztrajnost pri lovu na divjega prašiča.

Maremski hrt in apeninski hrt

Posebej zanimiva je tudi primerjava z apeninskim hrtom .

Obe sta italijanski pasmi, ki ju močno oblikujeta ozemlje in praktična izbira lovcev.

Apeninski gonič je bil zgodovinsko izbran predvsem za lov na zajce in ima funkcionalne značilnosti, povezane z gorskim in apeninskim terenom.

Območje Maremme pa je našlo dva glavna elementa svoje specializacije, in sicer divjega prašiča in sredozemsko grmičevje .

Kratkodlaki ali žičnatodlaki maremma gonič?

Obe sorti pripadata isti pasmi in imata skupne temeljne funkcionalne značilnosti.

Zato izbira ne sme temeljiti zgolj na estetiki.

Za lovca morajo biti prednostna naloga rodovnik, kakovost dela, značaj, zdravje in prilagoditev vrsti terena.

Žičnata dlaka ponuja drugačno prevleko in psu daje še posebej rustikalen videz, medtem ko kratka dlaka na splošno zahteva preprostejše vzdrževanje.

Je maremmanski gonič pravi lovski pes za vas?

Maremma Hound: Prednosti in premisleki

Zakaj izbrati maremskega psa za lov?

Maremski gonič predstavlja enega najbolj pristnih izrazov italijanske vzreje lovskih psov, saj je bil njegov izbor odvisen predvsem od dela.

Maremma in divji prašič sta skupaj oblikovala to pasmo, sčasoma pa sta dajala prednost posameznikom, ki so se sposobni spopadati s težko vegetacijo, interpretirati vonj, se samozavestno približevati, pravilno uporabljati glas in vzdrževati soočenje z močno divjadjo, ne da bi pri tem izgubili previdnost.

Njegova vrednost torej ne leži v eni sami lastnosti. Ravnovesje med nosom, kombinacijo, glasom, pogumom, preudarnostjo, preprostostjo in vztrajnostjo opredeljuje njegovo pravo identiteto.

Dober maremmano mora vedeti, kdaj se je treba postaviti naprej, kdaj vztrajati in kdaj ohraniti distanco. Biti mora dovolj samostojen, da lahko rešuje težave brez stalne pomoči svojega vodnika, hkrati pa mora biti dovolj povezan, da se lahko ustrezno vključi v lov.

Prav ta konkretnost pojasnjuje, zakaj je maremski gonič , rojen kot lovski pes iz Maremme Toscana, postal pasma, ki jo priznava mednarodna vzreja psov, ne da bi pri tem izgubil svoj prvotni namen: najti divjega prašiča, se mu približati, mu signalizirati, ga spraviti v gibanje in mu vztrajno slediti skozi podrast.