Lovska skupnost je prav tako vključena in zainteresirana za ohranjanje in izboljšanje nacionalne gozdne dediščine kot habitata pomembnega okoljskega pomena. Ta cilj vse bolj zahteva skupne ocene upravljanja med gozdarji in lovci, da se zagotovi preživetje samega gozda in njegove biotske raznovrstnosti.
Verjetno se večina Italijanov ne zaveda izjemnega bogastva naše države na področju gozdarstva. Pravzaprav bi se morali nedvomno imeti za "gozdni narod", saj gozdovi pokrivajo 43 % italijanskega ozemlja (v primerjavi z 41,5 % kmetijskih zemljišč). Predvsem pa se ta območja nenehno širijo, saj so se od druge svetovne vojne več kot podvojila in dosegla raven razširjenosti, primerljivo s tisto v Italiji pred stoletji, torej precej pred industrijsko dobo.
Gozdnate površine se razprostirajo po vseh italijanskih regijah, njihova sestava je raznolika in heterogena zaradi podnebnih in sezonskih razlik ter predvsem zaradi človekove dejavnosti, kjer še vedno predstavljajo element pomembnega gospodarskega in družbenega pomena v mnogih teritorialnih realnostih.
Ti gozdovi so nedvomno temeljni habitat za številne rastlinske in živalske vrste, saj se ponašajo z visoko biotsko raznovrstnostjo in kompleksno mrežo ekosistemskih ravnovesij, ki lahko zagotavljajo bistvene človekove storitve, kot so blaženje podnebnih sprememb, zajemanje in shranjevanje ogljika, upravljanje deževnice in vodotokov, zaščita tal in pobočij ter številne druge.
Kljub temu stanje naših gozdov ni rožnato zaradi pomanjkanja razširjenega in aktivnega upravljanja teh dragocenih zemljišč, ki bi bilo usmerjeno ne le v njihovo ohranjanje, temveč tudi v uravnoteženo in trajnostno rabo lesnih virov. Poleg tega obstaja tveganje, da bo človek opustil številna obrobna območja naše kmetijske in gozdarske krajine, kar bi lahko povzročilo nadaljnjo degradacijo zaradi pomanjkanja upravljanja in varstva zemljišč (s posledičnim povečanjem tveganja požarov in/ali zemeljskih plazov).
Lovska skupnost je očitno vključena in zainteresirana za ohranjanje in izboljšanje nacionalne gozdne dediščine kot habitata pomembnega okoljskega pomena. Posebej velja omeniti znatno povečanje števila kopitarjev, zabeleženo v zadnjem pol stoletja, zaradi posledičnega povečanja gozdnatih površin po vsej državi. To je pozitiven vidik, vendar očitno zahteva vse več skupnih ocen upravljanja med gozdarji in lovci, da se doseže ravnovesje populacije, ki ne bo pretirano vplivalo na sam gozd in njegovo biotsko raznovrstnost.
Posebej zanimivo je ohranjanje gozdnih pokrovov in odprtih ali obrobnih območij, da se prepreči prekomerno pogozdovanje. Glede na bogastvo biotske raznovrstnosti in predvsem povečanje habitatov prostoživečih živali je bistveno ohranjati in upravljati ohranjanje odprtih mikrookolij znotraj gozda ter se tako izogniti pretiranemu gozdarjenju, zlasti če gre to na račun dragocenih naravnih prostorov, kot so travišča in mokrišča.
Posebno pozornost je treba nameniti tudi oceni gozdnogospodarskih dejavnosti in človekovih posegov v naše gozdove na splošno. Dejansko je treba dati prednost posegom, ki pomagajo povečati potencial gozdnega območja za prostoživeče živali ali vsaj preprečiti spreminjanje habitatov ranljivih in dragocenejših vrst prostoživečih živali, in jih skrbno pretehtati.
Vsi ti premisleki so že vključeni v nedavno načrtovanje nacionalne gozdarske strategije, za katero upamo, da bo izvedena tudi na lokalni ravni, predvsem pa bo spodbudila aktivno institucionalno sodelovanje lovcev pri varovanju te neprecenljive dediščine. (Tiskovni urad Italijanske lovske zveze)
Vzeto s Federcaccia.org
