Displazija kolkov pri psih je razvojna motnja kolčnega sklepa, za katero je značilna nepravilna poravnava med glavico stegnenice in acetabulumom medenice. Sklep postane pretirano ohlapen in nestabilen, kar vodi do progresivne subluksacije in nastanka osteoartritisa.
Bolezen ima močno dedno komponento, vendar na njene manifestacije vplivajo tudi stopnja rasti, prehrana, telesna teža, telesna aktivnost in individualne značilnosti.
Še posebej pogosta je pri velikih in orjaških pasmah, lahko pa prizadene tudi srednje in majhne pasme. Pri lovskih psih lahko poslabša vzdržljivost, hitrost, sposobnost premagovanja ovir in okrevanje po delu.
Kako je zgrajen kolčni sklep
Kolk tvorita glavica stegnenice, ki je približno okrogle oblike, in acetabulum, votlina v medenici, ki naj bi ga stabilno vsebovala.
V zdravem sklepu:
- glava stegnenice je dobro vstavljena v acetabulum;
- sklepne površine so skladne;
- kapsula in vezi ohranjajo stabilnost;
- hrustanec omogoča nemoteno gibanje;
- sile so enakomerno porazdeljene.
Pri displaziji kolka se glavica stegnenice pretirano premika znotraj acetabuluma. Obremenitev je koncentrirana na manjših površinah, kar povzroča poškodbe hrustanca, vnetje, preoblikovanje kosti in bolečino.
Kako se razvije displazija
Mladički se običajno rodijo z navidezno normalnimi kolki. Pri nagnjenih posameznikih se z rastjo razvije nenormalna ohlapnost sklepov.
Če glavica stegnenice ne ostane pravilno centrirana v acetabulumu, se lahko zgodi naslednje:
- raztegnjenost sklepne kapsule;
- subluksacija glave stegnenice;
- zmanjšana globina acetabuluma;
- sprememba porazdelitve teže;
- poškodba hrustanca;
- nastanek osteofitov;
- progresivna osteoartritis.
Končna resnost je odvisna od interakcije med genetsko predispozicijo in okoljskimi dejavniki.
Vzroki in dejavniki tveganja
Displazija kolkov je multifaktorska in poligenska bolezen . To pomeni, da ni odvisna od enega samega gena in da na videz zdravi starši tveganja pri svojih potomcih ne odpravijo povsem.
Glavni dejavniki vključujejo:
- dedna nagnjenost;
- hitra stopnja rasti;
- presežek kalorij med razvojem;
- prekomerna telesna teža;
- nepotrebni mineralni dodatki;
- pretirana ali starosti neprimerna telesna aktivnost;
- ponavljajoči se gibi z visokim udarcem;
- spolzke površine;
- nezadostna mišična masa;
- konformacija telesa in sklepov.
Prehrana in vadba sama po sebi ne ustvarjata genetske predispozicije, lahko pa vplivata na hitrost in resnost manifestacije bolezni.
Pasme, ki so najbolj nagnjene k temu
Displazijo pogosteje najdemo pri več srednje velikih in velikanskih pasmah, vključno z:
- Nemški ovčar;
- Labradorski prinašalec;
- Zlati prinašalec;
- Rotvajler;
- Sveti Bernard;
- Nova Fundlandija;
- Bernski planšarji;
- Mastifi in molosoidi;
- Angleški seter;
- Gordon Setter;
- Italijanski kazalec;
- Italijanski spinone;
- Nemški kazalec;
- Weimaraner;
- nekatere pasme goničev.
Vključitev pasme na ta seznam ne pomeni, da bo bolezen zbolela pri vsakem posamezniku. Prav tako ima lahko displazijo pes, ki pripada pasmi, ki velja za manj dovzetno.
Simptomi pri mladičku
Prvi simptomi se lahko pojavijo med rastjo, pogosto med četrtim mesecem in enim letom starosti. Pri nekaterih mladičkih so očitni, pri drugih pa ostanejo neopaženi.
Možni znaki vključujejo:
- nepripravljenost za tek in igro;
- lahka utrujenost;
- težave pri vstajanju;
- tog hod zadnjih okončin;
- zajčji tek, pri čemer se zadnje okončine premikajo skupaj;
- nihanje medenice;
- nepripravljenost za hojo po stopnicah;
- težave pri skakanju;
- šepanje po aktivnosti;
- bolečina pri manipulaciji s kolki;
- zmanjšanje mase zadnjičnih mišic;
- večji razvoj mišic sprednjih okončin.
Mladiček lahko izmenično občuti bolečine in na videz normalne simptome. Začasno izboljšanje ne pomeni, da je sklep zaceljen.
Simptomi pri odraslih psih
Pri odraslih psih so težave pogosto povezane s sekundarnim artritisom, ki se je razvil sčasoma.
Simptomi lahko vključujejo:
- okorelost po počitku;
- težave pri vstajanju;
- hromost zadnjih okončin;
- zmanjšanje dolžine koraka;
- nestrpnost do vadbe;
- bolečina po naporni aktivnosti;
- težave pri vstopu v avto;
- oklevanje pri soočanju s stopnicami in ovirami;
- izguba mišične mase;
- razdražljivost ob dotiku zadnjega dela telesa;
- zmanjšano zanimanje za hojo in igro.
Resnost simptomov ne ustreza vedno resnosti radiografskih sprememb. Nekateri psi s hudo displazijo kolkov kažejo zmerne simptome, drugi pa znatno bolečino z manj očitnimi spremembami.
Ali je lahko displazija prisotna brez simptomov?
Pes z displazijo je lahko videti popolnoma zdrav, še posebej, ko je mlad in mišičast. Odsotnost hromosti torej ne izključuje bolezni.
Ta vidik je še posebej pomemben pri reproduktivni selekciji: ocenjevanje samo gibanja ali delovanja na tleh ni zadostno za ugotovitev, da je subjekt svoboden.
Diagnoza displazije kolkov
Diagnoza temelji na kombinaciji ortopedskega pregleda in rentgenskih preiskav. Veterinar oceni hojo, razvoj mišic, gibljivost sklepov, bolečino in prisotnost ohlapnosti.
Preiskave lahko vključujejo:
- opazovanje psa med sprehodom in kasom;
- palpacija bokov;
- ocena obsega gibanja;
- Ortolanijev test in drugi manevri za ohlapnost;
- standardni rentgenski posnetki medenice;
- distrakcijski rentgenski žarki za merjenje ohlapnosti;
- računalniška tomografija v izbranih primerih.
Za pridobitev pravilno pozicioniranih slik je običajno potrebna globoka sedacija ali kratkotrajna anestezija. Sprostitev mišic omogoča tudi natančnejšo oceno ohlapnosti sklepov.
Prezgodnja diagnoza
Zgodnja ocena pri mladičih predisponiranih pasem je pomembna, ker je nekatere kirurške posege mogoče izvesti le v omejenem starostnem obdobju in preden se pojavi pomemben osteoartritis.
Zgodnji pregled lahko vključuje:
- ortopedski obisk med rastjo;
- raziskave ohlapnosti sklepov;
- specifični rentgenski žarki;
- merjenje indeksa distrakcije;
- ocena oblike acetabuluma.
Zgodnji rentgenski pregled ne nadomesti nujno uradnega potrdila, ki je potrebno v odrasli dobi, vendar omogoča pravočasno obravnavo in načrtovanje zdravljenja.
Uradni rentgenski posnetki za izbor
Uradne rentgenske posnetke, ki se uporabljajo za reproduktivno selekcijo, mora v skladu z natančnimi postopki opraviti pooblaščeni ali referenčni veterinar, nato pa jih mora oceniti priznani center za odčitavanje.
Pes mora biti:
- identificiran z mikročipom;
- minimalne starosti, zahtevane za pasmo;
- pravilno nameščen;
- ustrezno sediran ali anesteziran;
- skupaj z zahtevano dokumentacijo.
Pri mnogih pasmah se uradna ocena začne pri dvanajstih mesecih, medtem ko je pri nekaterih velikih ali orjaških pasmah potrebna višja starost. Pomembno je preveriti predpise, ki veljajo za določeno pasmo.
V Italiji se uradne certifikacije, ki jih priznava ENCI, izvajajo prek pooblaščenih bralnih centrov v skladu z nacionalnimi predpisi.
Klasifikacija displazije kolkov FCI
Klasifikacija FCI deli rezultate v pet stopenj:
- Razred A: normalen kolk;
- Razred B: skoraj normalen kolk;
- Razred C: blaga displazija;
- Razred D: srednja displazija;
- Razred E: huda displazija.
Uradna klasifikacija upošteva skladnost sklepov, globino acetabuluma, položaj glave stegnenice, Norbergov kot in prisotnost artritičnih sprememb.
Ali so primerni za vzrejo ali ne, je odvisno od predpisov, selekcijskih programov in smernic posameznega pasemskega kluba.
Preprečevanje med rastjo
Genetske sestave mladička ni mogoče spremeniti, vendar lahko pravilno upravljanje zmanjša tveganje za poslabšanje.
Glavni ukrepi vključujejo:
- vzdrževati redno in ne pretirano hitro rast;
- izogibajte se prekomerni teži;
- uporabite popolno hrano za mladičke pravilne velikosti;
- Ne dodajajte kalcija ali drugih mineralov brez recepta;
- izogibajte se spolzkim tlom;
- omejite ponavljajoče se skoke in prekomerno hodenje po stopnicah;
- raje redno in nadzorovano aktivnost;
- spodbujati postopen razvoj mišic;
- opraviti ortopedske preglede pri ogroženih osebah.
Prehrana mladičkov
Pretirano kalorična prehrana lahko pospeši rast in poveča obremenitev nezrelih sklepov. Za mladičke velikih pasem je pomembno uporabljati hrano, ki je formulirana s pravim ravnovesjem energije, kalcija in fosforja.
Mladiček naj bi ohranjal suho telo, z rebri, ki so lahko otipljiva, vendar ne pretirano vidna.
Kalcijevih dodatkov ne smete dodajati popolni prehrani, razen če vam to posebej naroči veterinar. Presežek kalcija lahko spremeni razvoj okostja in ne preprečuje displazije.
Vadba pri nagnjenem mladičku
Popoln počitek ne spodbuja pravilnega razvoja mišic. Najbolje je spodbujati redno, prosto in starosti primerno vadbo.
Na splošno so označeni:
- kratki, pogosti sprehodi;
- nadzorovana igra;
- gibanje po gladkem naravnem terenu;
- aktivnost se je ustavila pred utrujenostjo;
- vaje, ki jih priporoča vaš veterinar ali fizioterapevt.
Priporočljivo je omejiti:
- prisiljen tek ob kolesu;
- skoki z velikih višin;
- dolgotrajne vadbe;
- ponavljajoči se zagoni in zaviranja;
- stopnice, po katerih se je nenehno vzpenjalo;
- gibanje po gladkih tleh;
- nasilne igre z veliko težjimi psi.
Konzervativno zdravljenje
Pse z blagimi simptomi ali tiste, ki niso primerni za operacijo, je mogoče zdraviti z multimodalnim konzervativnim programom.
Zdravljenje lahko vključuje:
- strog nadzor telesne teže;
- redna in nadzorovana vadba;
- fizioterapija in rehabilitacija;
- protivnetna zdravila, ki jih predpiše veterinar;
- drugi analgetiki po potrebi;
- prehrana, zasnovana za mobilnost;
- omega-3 maščobne kisline;
- prilagoditve domačega okolja;
- periodične klinične preglede.
Konzervativno zdravljenje zmanjšuje bolečino in vnetje, vendar ne odpravi anatomske neskladnosti sklepa.
Nadzor telesne teže
Telesna teža je eden najpomembnejših spremenljivih dejavnikov. Prekomerna teža povečuje obremenitev bokov in spodbuja sistemsko vnetje.
Pes z displazijo mora vzdrževati idealno telesno kondicijo z:
- stehtani deli;
- omejevanje kaloričnih prigrizkov;
- periodično preverjanje teže;
- prehrana, primerna ravni aktivnosti;
- vadba, ki je združljiva s stanjem sklepov.
Fizioterapija in rehabilitacija
Rehabilitacija pomaga ohranjati mišice, ki stabilizirajo kolk in omejujejo izgubo gibljivosti.
Program lahko vključuje:
- vaje za hrbtne mišice;
- nadzorovani sprehodi;
- proprioceptivne vaje;
- skupne mobilizacije;
- masažna terapija;
- hidroterapija;
- vodna tekalna steza;
- vroče ali hladne aplikacije po potrebi.
Vaje je treba izbrati individualno. Neprimerne dejavnosti lahko povečajo bolečino in vnetje.
Zdravila proti bolečinam
Nesteroidna protivnetna zdravila (NSAID) se pogosto uporabljajo za lajšanje bolečin in vnetja. Po potrebi jih je mogoče kombinirati z drugimi analgetičnimi terapijami.
Uporaba mora potekati pod veterinarskim nadzorom, pri dolgotrajnem zdravljenju pa so možne preiskave krvi in urina.
Ni nujno, da so povezani neodvisno:
- dva različna protivnetna zdravila;
- protivnetna zdravila in kortikosteroidi;
- veterinarska zdravila in protibolečinska zdravila za človeško uporabo.
Ibuprofen, diklofenak, naproksen in druga zdravila za ljudi lahko pri psih povzročijo resno zastrupitev.
Operacija pri mladičkih
Pri mladičkih, pri katerih je bolezen diagnosticirana zgodaj, so na voljo posegi za spreminjanje razvoja medenice ali izboljšanje pokritosti glavice stegnenice.
Juvenilna sramna simfiziodeza
Juvenilna pubična simfiziodeza je preventivni postopek, ki se izvaja pri zelo mladih mladičkih. Z selektivno prekinitvijo rasti dela medenice spodbuja rotacijo acetabuluma in boljšo pokritost femoralnih glavic.
Uporabno okno je zelo omejeno in postopek je treba oceniti zgodaj, običajno v prvih mesecih življenja, preden je rast medenice preveč napredovala.
Dvojna ali trojna osteotomija medenice
Dvojna in trojna osteotomija medenice vključujeta nadzorovano rezanje delov medenice in rotacijo acetabuluma za izboljšanje pokritosti glavice stegnenice.
Posebej so indicirani za mlade pse z ohlapnostjo sklepov, vendar brez pomembnih artritičnih sprememb. Skrbna izbira pacientov je bistvenega pomena.
Operacija pri odraslem psu
Popolna zamenjava kolka
Popolna zamenjava kolka nadomešča glavo in vrat stegnenice ter obloži acetabulum z umetnimi komponentami. To je postopek, ki se najbolj približa obnovi normalne mehanike sklepa.
Pri psih z močno bolečino lahko nudi odlično delovanje, vendar zahteva:
- specialistična ocena;
- odsotnost aktivnih okužb;
- zadostna velikost kosti;
- strogo upoštevanje pooperativnega počitka;
- nadzorovana rehabilitacija;
- spremljanje morebitnih zapletov.
Ostektomija glave in vratu stegnenice
Ostektomija glave in vratu stegnenice odpravi boleč stik med stegnenico in acetabulumom. Sčasoma se oblikuje lažni sklep, sestavljen iz vlaknatega tkiva.
Rezultati so običajno bolj predvidljivi pri majhnih in srednje velikih psih, vendar se postopek lahko uporabi tudi pri skrbno izbranih večjih psih. Ključni so idealna teža, dobra muskulatura in rehabilitacija.
Ne ustvari normalnega sklepa in lahko povzroči zmanjšanje obsega gibanja ali rahlo spremembo hoje.
Kako izbrati med konzervativnim zdravljenjem in operacijo
Izbira je odvisna od:
- starost psa;
- resnost ohlapnosti;
- prisotnost osteoartritisa;
- intenzivnost bolečine;
- velikost in teža;
- zahtevana raven aktivnosti;
- katere koli druge bolezni;
- odziv na konzervativno terapijo;
- funkcionalna pričakovanja lastnika.
Zgodnja ocena razširi možnosti zdravljenja. Čakanje, da bolečina postane huda, lahko prepreči nekatere korektivne postopke, ki so na voljo le mladim.
Displazija kolkov in reprodukcija
Ker ima displazija kolkov dedno komponento, je vzrejna selekcija najpomembnejše orodje za zmanjšanje njenega širjenja.
Odgovoren program bi moral upoštevati:
- uradno radiografsko potrdilo;
- rezultat obeh staršev;
- podatki o sorojencih in drugih sorodnikih;
- pogostost bolezni v rodovniku;
- pravila pasemskega kluba;
- splošna ocena zdravstvenega stanja psa.
Parjenje dveh certificiranih osebkov zmanjša tveganje, vendar ne zagotavlja rojstva izključno prostih mladičkov, saj je dednost kompleksna.
Displazija kolkov in lovski psi
Pri lovskih psih se prvi znaki lahko pojavijo kot zmanjšanje zmogljivosti in ne kot očitna hromost.
Priporočljivo je biti pozoren na:
- počasnejša hitrost iskanja;
- zgodnja utrujenost;
- zajčja hoja med tekom;
- oklevanje pri premagovanju jarkov in ovir;
- težave pri vstopu v vozilo;
- okorelost po prelomu;
- bolečina na koncu izhoda;
- šepanje naslednji dan;
- zmanjšanje potiska zadnjih okončin.
Visoko motiviran pes lahko kljub bolečini nadaljuje z delom. Očitno dobrega delovanja zato ne bi smeli jemati kot dokaz zdravja sklepov.
Upravljanje displastičnega lovskega psa
Možnost nadaljevanja lova je treba oceniti individualno. V blagih in dobro nadzorovanih primerih je morda mogoče ohraniti prilagojeno aktivnost, medtem ko je v bolečih ali nestabilnih primerih morda treba delo zmanjšati ali prekiniti.
Upravljanje mora vključevati:
- predsezonski ortopedski pregled;
- idealna telesna teža;
- postopno usposabljanje skozi vse leto;
- ogrevanje v tempu pred odhodom ven;
- zmanjšanje skokov in silovitih startov;
- krajši izleti;
- redni odmori;
- dnevi okrevanja;
- 24-urno spremljanje hromosti;
- prekinitev aktivnosti, ko se pojavi bolečina.
Zdravil proti bolečinam se ne sme uporabljati za to, da bi psa prisilili k delu preko njegovih meja.
Napoved
Prognoza je zelo spremenljiva. Nekateri psi ostanejo praktično asimptomatski več let, medtem ko drugi razvijejo bolečino in artritis že v mladosti.
Rezultat je odvisen od:
- stopnja ohlapnosti sklepov;
- zgodnja diagnoza;
- hitrost razvoja osteoartritisa;
- telesna teža;
- mišična masa;
- raven aktivnosti;
- odziv na terapijo;
- možnost kirurškega posega.
Z ustreznim zdravljenjem lahko mnogi psi z displazijo ohranijo dobro kakovost življenja.
Kdaj se obrniti na veterinarja
Priporočljivo je, da se za oceno zaprosite, kadar mladiček ali odrasel pes kaže:
- zajčja dirka;
- okorelost zadnjih okončin;
- ponavljajoča se hromost;
- težave pri vstajanju;
- nepripravljenost za vzpenjanje po stopnicah ali skakanje;
- bolečina po vadbi;
- zmanjšanje mišične mase;
- upad lovske uspešnosti;
- nenadno poslabšanje gibljivosti.
Pri mladičih predisponiranih pasem je priporočljivo, da se o zgodnjem pregledu pogovorite z veterinarjem, tudi če ni simptomov.
V povzetku
Displazija kolkov pri psih je dedna, večfaktorska razvojna motnja, za katero je značilna ohlapnost in nekongruentnost kolčnega sklepa. Lahko povzroči bolečino, težave z gibljivostjo in progresivni artritis.
Zgodnja diagnoza, nadzorovana rast, idealna teža, ustrezna vadba in odgovorna izbira pri vzreji so bistvenega pomena. Zdravljenje je lahko konzervativno ali kirurško in ga je treba izbrati glede na starost, resnost in funkcionalne potrebe posameznega psa.
