Trihineloza , pogosto imenovana tudi trihinoza , je parazitska bolezen, ki jo povzročajo mikroskopski okrogli črvi iz rodu Trichinella . Okužba prizadene številne sesalce, vključno s psi, divjimi prašiči, prašiči in ljudmi.
Do okužbe pride izključno z zaužitjem surovega ali premalo kuhanega mesa, ki vsebuje žive ličinke . Pri psih je tveganje povezano predvsem z uživanjem mesa, mišic, trebušne prepone, jezika, žvečilnih mišic, mesnatih drobovin ali odpadkov divjih prašičev in prašičev, ki niso bili zdravstveno pregledani.
Trihineloza je še posebej pomembna za lovce in pse, ki se uporabljajo pri lovu na divjega prašiča , saj lahko po lovu ugriznejo truplo, zaužijejo dele divjadi ali pa jim dajo surovo meso.
Trihineloza, trihinoza ali triheneloza?
Najpogosteje uporabljen znanstveni izraz danes je trihineloza . Beseda trihinoza je tradicionalni sinonim, ki se še vedno pogosto uporablja in ga lahko štejemo za pravilnega.
Oblika »trihenellosis« je namesto tega nepravilen črkopis, verjetno izpeljan iz napačne transkripcije imena parazita Trichinella.
Kaj je trihinela?
Trihinela je majhen ogorčični črv, ki lahko svoj življenjski cikel zaključi znotraj iste živali. Odrasli organizmi živijo začasno v črevesju, medtem ko ličinke migrirajo po telesu in se naselijo v progastih mišicah.
Ličinke lahko dolgo časa ostanejo sposobne preživetja v mišicah. Ko druga žival zaužije okuženo meso, se ličinke spustijo v želodec, dosežejo črevesje in se razvijejo v odrasle parazite.
Cikel se torej vzdržuje s plenjenjem, uživanjem trupel in kanibalizmom . Ni odvisen od prisotnosti jajčec, ki se izločajo z blatom, kot je to pri mnogih pogostih črevesnih črvih.
Katere živali so lahko prenašalci?
Trihinela lahko prizadene številne domače in divje sesalce. Med epidemiološko najpomembnejšimi vrstami so:
- merjasec;
- domači prašič;
- lisica;
- volk;
- lasice;
- nekateri glodalci;
- medved na območjih, kjer je prisoten;
- pes in druge mesojedci;
- kopitarjev, če so bili pomotoma hranjeni z kontaminirano snovjo.
V Evropi divje živali prispevajo k preživetju parazita prek silvatičnega cikla. Divji prašiči se lahko okužijo z uživanjem kontaminiranih trupel, majhnih sesalcev ali živalskih iztrebkov.
Kako se pes okuži?
Psi se okužijo z zaužitjem mišičnega tkiva, ki vsebuje žive ličinke trihinele. Najbolj tvegane situacije so:
- uživanje surovega ali premalo kuhanega mesa divjega prašiča;
- zaužitje ostankov in obrezkov med evisceracijo;
- ugriz in raztrganine trupa;
- uživanje majhnih sesalcev ali trupel, najdenih v gozdu;
- dajanje surove svinjine iz nenadzorovanih domačih klavnic;
- hranjenje z mesnatimi drobovinami, ki niso bile toplotno obdelane;
- zaužitje surovih klobas, pripravljenih iz nenadzorovanega mesa.
Samo stik med psom in divjim prašičem ne povzroči nujno okužbe. Za prenos mora pes običajno zaužiti meso, ki vsebuje ličinke, sposobne preživetja.
Ali lahko psi prenesejo trihinelozo neposredno na ljudi?
Trihineloza je zoonoza , vendar se običajno ne prenaša z božanjem okuženega psa, z njegovo slino ali s sobivanjem.
Za okužbo morate zaužiti okuženo surovo ali premalo kuhano meso. Zato psi v običajnih domačih razmerah ne predstavljajo neposrednega vira okužbe.
Vendar pa lahko prisotnost okužbe pri psu kaže na to, da je bilo meso istega trupa zaužito ali distribuirano ljudem. V tem primeru je treba nemudoma obvestiti veterinarja in zdravstvene organe.
Ali vaš pes izloča trihinelo z blatom?
Trihinela ne sledi običajnemu črevesnemu ciklu, ki proizvaja jajčeca, ki se nato razpršijo v okolje. Odrasle samice sprostijo ličinke, ki prodrejo skozi črevesno steno in dosežejo mišice gostitelja.
Stik s pasjimi iztrebki zato ni običajen način prenosa trihineloze. Krog se nadaljuje, ko okuženo mišično tkivo poje druga žival.
Kaj se zgodi po zaužitju okuženega mesa
Po zaužitju se ličinke sprostijo iz prebave in dosežejo tanko črevo. Tam dozorijo in iz njih se razvijejo novi odrasli paraziti.
Samice izležejo ličinke, ki prodrejo skozi črevesno steno, vstopijo v krvni obtok in limfni sistem ter dosežejo skeletne mišice. V mišicah ličinke spremenijo celice, v katerih se nahajajo, in lahko ostanejo sposobne preživetja dlje časa.
Resnost okužbe je odvisna predvsem od količine zaužitih ličink in splošnega stanja živali.
Simptomi trihineloze pri psih
Pri mnogih psih se okužba lahko pojavi brez očitnih simptomov, zlasti če je število zaužitih ličink majhno. V kliničnih primerih se lahko sprva pojavijo prebavne motnje, ki jim sledijo mišične in sistemske manifestacije.
Možni simptomi vključujejo:
- izguba apetita;
- bruhanje;
- driska;
- dolore adominale;
- vročina;
- potrtost in šibkost;
- bolečine in okorelost mišic;
- težave pri gibanju;
- togost hoje ali šepanje;
- nepripravljenost teči, skakati ali plezati po stopnicah;
- mišični tremor;
- težave pri žvečenju ali požiranju;
- otekanje gobca ali vek;
- težave z dihanjem v najhujših primerih;
- zmanjšana zmogljivost pri delovnih psih.
Simptomi so nespecifični in jih je mogoče zamenjati s simptomi številnih prebavnih, mišičnih, nevroloških ali nalezljivih bolezni.
Kdaj posumiti na trihinelozo
O možnosti okužbe je treba obvestiti svojega veterinarja, če se pri vašem psu pojavijo prebavne motnje, vročina, šibkost ali bolečine v mišicah po:
- uživanje surovega mesa divjega prašiča;
- lov, med katerim je ugriznil truplo;
- zaužitje drobovine ali klavniških odpadkov;
- uživanje trupla, najdenega v gozdu;
- dajanje nenadzorovane svinjine.
Pomembno je sporočiti datum morebitne okužbe, količino zaužitega mesa, izvor trupa in morebitno uživanje istega mesa s strani ljudi ali drugih živali.
Diagnoza pri psih
Diagnoza je lahko zapletena, zlasti pri asimptomatskih okužbah. Veterinar oceni prehransko anamnezo psa, lovsko aktivnost, klinične znake in rezultate laboratorijskih preiskav.
Preiskave lahko vključujejo:
- popolna krvna slika;
- iskanje povečanega števila eozinofilcev;
- ocena mišičnih encimov;
- serološki testi za odkrivanje protiteles;
- biopsija mišic v izbranih primerih;
- pregled mesa ali sumljivega trupa;
- testi za izključitev drugih mišičnih in nevroloških bolezni.
Protitelesa v zelo zgodnjih fazah morda niso zaznavna. Negativen rezultat, pridobljen kmalu po zaužitju mesa, ne izključuje vedno okužbe in lahko zahteva nadaljnje testiranje.
Test blata, ki se običajno uporablja za iskanje črevesnih črvov, ni ustrezna metoda za izključitev trihineloze.
Pregled mesa divjega prašiča
Meso, namenjeno za uživanje, je treba testirati na ličinke trihinele v pooblaščenem laboratoriju v skladu s postopki, ki jih določi zdravstveni organ.
Vzorec mora odvzeti usposobljen operater z določenih mest v mišicah. Eno najpogosteje uporabljenih področij je diafragma , vendar so količina, shranjevanje, identifikacija in načini dajanja odvisni od regionalnih in veterinarskih smernic.
Odsotnost vidnih sprememb v mesu ne zagotavlja, da trup ni okužen s parazitom. Ličink med običajno obdelavo ni mogoče odkriti s prostim očesom.
Mesa, drobovine in odpadkov ni dovoljeno uživati, distribuirati, predelovati ali dajati psom, dokler test ni uspešno opravljen.
Zdravljenje trihineloze pri psih
Zdravljenje mora določiti vaš veterinar. V začetnih fazah se lahko uporabijo specifična antiparazitska zdravila za uničenje odraslih parazitov in morebitnih ličink, ki so še občutljive na zdravljenje.
Ko se ličinke naselijo in zaprejo v mišice, je zdravljenje lahko manj učinkovito. Za nadzor nad:
- bolečine in vnetje mišic;
- bruhanje in driska;
- dehidracija;
- vročina;
- dihalne motnje;
- drugi sistemski zapleti.
Ne uporabljajte zdravil za razglistenje, namenjenih ljudem, drugim živalim ali ostankov prejšnjih zdravljenj, sami. Učinkovino, odmerek in trajanje zdravljenja je treba predpisati glede na težo in stanje psa.
Napoved
Prognoza je na splošno ugodna pri blagih okužbah, ki jih odkrijemo pravočasno. Vendar pa se lahko v primerih velikega števila ličink razvijejo znatne poškodbe mišic ter dihalni ali srčni zapleti.
Okrevanje lahko traja nekaj časa in pes mora postopoma nadaljevati s telesno aktivnostjo, pri čemer mora upoštevati navodila veterinarja.
Trihineloza pri ljudeh
Pri ljudeh se bolezen prenaša z uživanjem surovega ali premalo kuhanega mesa, ki vsebuje ličinke, sposobne preživetja. V Italiji je tveganje pogosto povezano z divjimi prašiči, lahko pa prizadene tudi prašiče, ki se gojijo brez ustreznega nadzora, in druge dovzetne živali.
Prva faza lahko povzroči:
- slabost;
- bruhanje;
- driska;
- bolečine v trebuhu.
Med nadaljnjo migracijo ličink v mišice se lahko pojavijo naslednje:
- vročina;
- hude bolečine v mišicah;
- šibkost;
- otekanje vek in obraza;
- glavobol;
- fotofobija;
- potenje;
- spremembe v krvnih preiskavah.
V hujših primerih so lahko prizadeti srce, pljuča in živčni sistem. Vsakdo, ki je zaužil meso, ki je bilo pozitivno testirano, ali meso iz istega trupa, povezanega s sumljivim primerom, se mora nemudoma obrniti na zdravnika, tudi če je asimptomatski.
Ali kuhanje odstrani trihinelo?
Temeljito in enakomerno kuhanje lahko onesposobi ličinke. Toplota mora doseči tudi središče najdebelejših kosov: zgolj porjavitev zunanje strani ne zagotavlja varnosti.
Za preverjanje notranje temperature je najbolje uporabiti termometer za živila. Meso ne sme imeti surovih ali rožnatih delov, sokovi pa morajo biti popolnoma kuhani.
Kuhanje ne nadomesti obveznega zdravstvenega pregleda za meso divjega prašiča. Laboratorijski testi ostajajo bistveni pred predelavo in uživanjem.
Ali zamrzovanje vedno pomeni, da je meso varno?
Zamrzovanja ne bi smeli šteti za univerzalno zanesljiv ukrep. Odpornost na mraz se razlikuje glede na vrsto trihinel, doseženo temperaturo, dolžino izpostavljenosti in debelino mesa.
Nekatere vrste ali genotipi, ki jih najdemo v divjih živalih, lahko prenesejo zamrzovanje dlje časa. Poleg tega običajni domači zamrzovalniki ne zagotavljajo vedno enakomerne temperature po celotnem izdelku.
Pri mesu divjega prašiča je najvarnejša izbira testiranje na trihinelo in uživanje le po temeljiti kuhanju.
Soljenje, začinjanje in dimljenje
Soljenje, sušenje, mariniranje in dimljenje samo po sebi ne zagotavljajo inaktivacije ličink . Tudi klobase, salame in drugi obrtniški izdelki lahko prenašajo bolezen, če so narejeni iz okuženega, nenadzorovanega mesa.
Priprava klobas se ne sme začeti, dokler pregled trupa ne da negativnega rezultata.
Preprečevanje pri lovskih psih
Preprečevanje vključuje izogibanje zaužitju potencialno okuženega mesa. Med lovom na divjega prašiča in po njem je priporočljivo:
- ne dovolite psu, da ugrizne ali poje dele trupa;
- ne hranite surovega mesa ali drobovine;
- ne puščajte notranjih organov in odpadkov na tleh;
- pse ne približujte območju evisceracije;
- shranjujte trupla in vzorce v posodah, ki niso dostopne živalim;
- temeljito očistite nože, površine in opremo;
- mesa ne razdeljujte pred rezultati testa;
- preprečiti dostop do trupel živali, najdenih mrtvih;
- po nenamernem zaužitju se posvetujte z veterinarjem;
- Prijavite dogodek, tudi če pes še ne kaže simptomov.
Kako ravnati z odpadki trupov
Odpadkov iz predelave ni dovoljeno dajati psom ali drugim živalim. Zbrati in odstraniti jih je treba v skladu z navodili zdravstvenega organa in veljavnimi lokalnimi predpisi.
Opustitev ostankov v okolju spodbuja ohranjanje cikla trihinel, saj lahko trupla in notranje organe zaužijejo divji prašiči, lisice in druge divje živali.
Ker nadzor zadeva tudi pse
Nadzor nad mesom varuje predvsem zdravje ljudi, hkrati pa preprečuje okužbo psov. Psov ne bi smeli obravnavati kot sredstvo za odstranjevanje drobovine ali delov divjadi, ki niso namenjeni za prehrano ljudi.
Primer pri psu lahko kaže na to, da so bili drugi ljudje ali živali izpostavljeni istemu trupu. Zato je pomembno hraniti podatke o viru, datumu zakola, identifikaciji divjega prašiča in distribuciji mesa.
V povzetku
Trihineloza je parazitska zoonoza, ki se prenaša izključno z uživanjem mesa, ki vsebuje sposobne ličinke trihinele . Divji prašič predstavlja veliko tveganje za ljudi in lovske pse.
Psi se lahko okužijo z ugrizom trupa ali uživanjem surovega mesa in drobovine. Preprečevanje vključuje testiranje mesa, preprečevanje uživanja, dokler rezultati niso na voljo, in nikoli ne dajanje psom surovih ali premalo kuhanih delov divjega prašiča.
Soljenje, dimljenje, sušenje in preprosto zamrzovanje se ne sme šteti za nadomestilo za zdravstvene preglede in pravilno kuhanje.
